Gobe gojene na hlodih potrebujejo sveže posekan les v času mirovanja , se pravi v času ko se voda in rudninske snovi po drevesu ne pretakajo. Če uporabimo drevo, ki ima aktiven metabolizem in se v floemu, tkivu ki leži neposredno pod skorjo debla že pretakajo sokovi, se nam s hloda odcepi lubje, kar privede do večjih izgub vode in izpostavljenosti podgobja zunanjim vplivom. Les mora biti sveže podrt, saj živo drevo s svojim imunskim sistemom deluje fungicidno, se torej brani pred glivami, ki bi se rade hranile z lesom. Deblo inokulirano do približno enega meseca po sečnji je prosto konkurenčnih gliv in omogoča miceliju, ki ga želimo gojiti prosto pot do hranil, ki se nahajajo v njem. Vsaka vrsta gobe za svoj razvoj preferira različne vrste lesa in potrebuje pri gojenju različne pristope. Letos smo na predvsem na bukev in hrast vcepili šitake, tri vrste bukovih ostrigarjev (rumeni, rožnati, rjavi), zimsko panjevko, dve vrsti svetlikavih pološčenk in resastega bradovca. Slednji dve sta zelo uporabni v zdravilstvu.
Nad gobami sem se navdušil kakšne štiri leta nazaj na gobarski delavnici, ki jo je vodila Katarina Apostolides v bližini Žužemberka. Do takrat nisem vedel, da so gobe tako zelo hranljiva, vsestranska in za telo dobrodejna hrana. S svojo vsebnostjo vitaminov, mineralov, vlaknin, beljakovin in imunostimulativnih snovi so prenekatere vrste gob smatrane kot superživilo, ki naj bi jih užival vsak, ki da nekaj na svoje zdravje in dobro počutje.
Zato komaj čakamo, da bodo v ponudbi naše kmetije tudi užitne in zdravilne gobe.
Lep pozdrav,
Blaž Jarc, ekipa Konopljarc