Zadnjič smo vam na hitro pokazali, kaj ustvarjamo na kmetiji Jarc, danes pa vam pišem nekaj več o gojenju užitnih in zdravilnih gob, ki smo se ga lotili konec zime in v te začetku pomladi.
Nad gobami sem se navdušil kakšne štiri leta nazaj na gobarski delavnici, ki jo je vodila Katarina Apostolides v bližini Žužemberka.
Šitake (Lentinula edodes), po slovensko užitni nazobčanec izvirajo iz vzhodne Azije. Na kmetiji Jarc smo v hlode vcepili tri različne sorte, vsaka od njih obrodi na različnih temperaturah, tako da se drugo leto lahko nadejamo svežih šitak praktično skozi vse leto. Najbolje uspevajo na hrastu, bukvi in jelši. Glede na to, da v našem gozdu rastejo predvsem bukev in hrast, smo uporabili te vrste.
Gojenje gob ima v vzhodni Aziji že dolgo tradicijo. Prvi zapisi o gojenju šitak izvirajo iz Kitajske v 13. stoletju.
Danes šitake predstavljajo četrtino svetovne proizvodnje gob. Uporabljene so tudi za zdravilne namene, saj vsebujejo snovi kot so beta- glukani in polisaharidi, ki podpirajo imunski sistem. Goba deluje protitumorno in protivnetno, znižuje krvni tlak, raven sladkorja in holesterola v krvi, itd.
Sto gramov svežih gob ima 34kcal, 90% vode, 7% ogljikovih hidratov, 2% beljakovin in manj kot procent maščobe. Vsebujejo veliko B vitaminov, minerale, izpostavljene UVB sevanju pa v večjih količinah proizvajajo in hiperakumulirajo vitamin D2. Te zelo okusne gobe in aromatične gobe, ki s kuhanjem dobijo mesu podoben okus in teksturo, se lahko kuha v enolončnicah, cvre na olju ali peče na žaru. So odličen in zelo hranljiv dodatek naši prehrani.
Gobe gojene na hlodih potrebujejo sveže posekan les v času mirovanja , se pravi v času ko se voda in rudninske snovi po drevesu ne pretakajo. Če uporabimo drevo, ki ima aktiven metabolizem in se v floemu, tkivu ki leži neposredno pod skorjo debla že pretakajo sokovi, se nam s hloda odcepi lubje, kar privede do večjih izgub vode in izpostavljenosti podgobja zunanjim vplivom. Les mora biti sveže podrt, saj živo drevo s svojim imunskim sistemom deluje fungicidno, se torej brani pred glivami, ki bi se rade hranile z lesom. Deblo inokulirano do približno enega meseca po sečnji je prosto konkurenčnih gliv in omogoča miceliju, ki ga želimo gojiti prosto pot do hranil, ki se nahajajo v njem. Vsaka vrsta gobe za svoj razvoj preferira različne vrste lesa in potrebuje pri gojenju različne pristope. Letos smo na predvsem na bukev in hrast vcepili šitake, tri vrste bukovih ostrigarjev (rumeni, rožnati, rjavi), zimsko panjevko, dve vrsti svetlikavih pološčenk in resastega bradovca. Slednji dve sta zelo uporabni v zdravilstvu.
Nad gobami sem se navdušil kakšne štiri leta nazaj na gobarski delavnici, ki jo je vodila Katarina Apostolides v bližini Žužemberka. Do takrat nisem vedel, da so gobe tako zelo hranljiva, vsestranska in za telo dobrodejna hrana. S svojo vsebnostjo vitaminov, mineralov, vlaknin, beljakovin in imunostimulativnih snovi so prenekatere vrste gob smatrane kot superživilo, ki naj bi jih užival vsak, ki da nekaj na svoje zdravje in dobro počutje.
Zato komaj čakamo, da bodo v ponudbi naše kmetije tudi užitne in zdravilne gobe.
Lep pozdrav,
Blaž Jarc, ekipa Konopljarc